Sladkorna bolezen
Sladkorna bolezen je kronična presnovna motnja, za katero je značilna povečana koncentracija glukoze v krvi. Klinično se kaže s povečano žejo, poliurijo, hujšanjem, utrujenostjo in povečano dovzetnostjo za okužbe.
Nepravilna prehrana in nezdrav življenjski slog sta zlasti v razvitem svetu ključna vzroka za epidemijo debelosti ter za strmo naraščanje števila sladkornih bolnikov.
Sladkorno bolezen opredeljujejo količine krvnega sladkorja:
- normalni krvni sladkor na tešče je 6,0 mmol/l ali manj;
- sladkorno bolezen ima tisti, katerega krvni sladkor na tešče je stalno 7,0 mmol/l ali več oziroma po obroku 11,1 mmol/l;
- mejno zvišanje količine krvnega sladkorja od 6,1 do 6,9 mmol/l je stanje »mejne bazalne glikemije«.
Razvrstitev sladkorne bolezni
Glede na trenutno veljavna merila (Svetovna zdravstvena organizacija, Ameriška diabetična organizacija, Mednarodna diabetična federacija) delimo sladkorno bolezen na:
- Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska bolezen, ki se pojavi zaradi hudega pomanjkanja inzulina. Do tega pride zaradi uničenja celic trebušne slinavke, ki naravno proizvaja inzulin. Bolnik s sladkorno boleznijo tipa 1 ima torej naravno predispozicijo za to bolezen in se ji ne more izogniti. Večinoma bolniki zbolijo med 10. in 14. letom.
- Sladkorna bolezen tipa 2 je povezana predvsem z nezdravim načinom življenja in prekomerno telesno težo. Pri tem tipu bolezni trebušna slinavka še vedno proizvaja inzulin, a ne dovolj za uravnavanje količine sladkorja v krvi. Sladkorna bolezen tipa 2 se običajno pojavi pri osebah po 45. letu starosti, postaja pa vse bolj razširjena tudi med mladimi in otroci. Dejavniki tveganja, ki pospešijo razvoj sladkorne bolezni tipa 2 so pomanjkanje gibanja, debelost, stres, starost in dednost.
- Nosečnostna sladkorna bolezen je pogostejša pri nosečnicah z čezmerno telesno težo in pri tistih s sladkorno boleznijo v družini. Navadno je začasna in izgine po končanem dojenju. Tveganje za njen pojav lahko zmanjšamo z vzdrževanjem primerne telesne teže, zdravo prehrano in redno telesno vadbo.
- Drugi tipi sladkorne bolezni se pojavijo kot stanje kronične hiperglikemije. Vzrok je obolenje trebušne slinavke, uživanje nekaterih zdravil in okužbe.
- Motena toleranca za glukozo je najblažja oblika kronične hiperglikemije. Njena značilnost je povečano tveganje za razvoj okluzivne arteroskleroze. Pri pojavljanju v srednji in starejši dobi je sorodna s sladkorno boleznijo tipa 2.
- Mejna bazalna glikemija je mejno zvišanje količine krvnega sladkorja od 6.1 do 6.9 mmol/l.
Zdravljenje sladkorne bolezni
Zdravljenje sladkorne bolezni obsega dve veliki skupini ukrepov:
- sprememba življenjskega sloga z zdravim načinom prehranjevanja, zadostno telesno dejavnostjo in primerno telesno težo je osnovni ukrep v zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2. Tudi pri sladkorni bolezni tipa 1 in pri drugih oblikah sladkorne bolezni zavzema zdrav življenjski slog pomembno mesto.
- zdravljenje z zdravili za zdravljenje sladkorne bolezni: na voljo so peroralna antidiabetična zdravila (tablete) in inzulin. Zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki začnemo takrat, ko nefarmakološko zdravljenje po treh mesecih ne zadošča za vzdrževanje ciljne ravni urejenosti glikemije. Zdravljenje z inzulinom pa začnemo takrat, ko nefarmakološki ukrepi skupaj z najvišjimi odmerki peroralnih antidiabetikov ne zadoščajo za vzdrževanje ciljne ravni urejenosti glikemije. V obeh primerih pa je zelo pomembno, da nadaljujemo z nefarmakološkim zdravljenjem oziroma ga še krepimo.
V Sloveniji 125.000 ljudi z diabetesom
V Sloveniji je po raziskavah in ocenah Inštituta za varovanje zdravja 125.000 ljudi s sladkorno boleznijo, okoli 80.000 pa jih prejema zdravila za diabetes.
Diabetes posledično povzroča okvaro ali odpoved organov
Vsi tipi bolezni zaradi pomanjkljivega izločanja inzulina povzročajo moteno presnovo ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob ter posledično okvaro ali odpoved telesnih organov, še zlasti oči, ledvic, živcev, srca in ožilja.
Akutni zapleti sladkorne bolezni
Med akutne zaplete sladkorne bolezni spadata diabetična ketoacidoza (DKA) in diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom (DAHS). Vzrok prej opisanih stanj je zvišana raven katabolnih hormonov kot posledica absolutnega (sladkorna bolezen tip 1, nekrozantni pankreatitis, opustitev insulinskega zdravljenja) ali pa relativnega (stres, okužba, zdravljenje s kortikosteroidi) pomankanja inzulina.
Zaradi pomankanja inzulina in ob povišani koncentraciji katabolnih hormonov nastane povečana glukoneogeneza in glikogenoliza v jetrih, istočasno pa periferna tkiva (pomanjkanje inzulina in neodzivnost zaradi katabolnih hormonov) ne privzemajo glukoze. To pomeni, da je v krvi zelo povišana koncetracija glukoze. V ledvicah nastane osmotska diureza, kar vodi v dehidracijo in izgubo elektrolitov. Pomankanje hormonov istočasno povzroči še lipolizov maščobnih tkivih. Ta izplavljajo v kri proste maščobne kisline. Slednje so substrat za ketogenezo v jetrih, ki se vrši večinoma pri sladkorni bolezni tipa 1. Pri sladkorni bolezni tipa 2 pa je še vedno zadosti insulina, da preprečuje nastanek ketonskih teles v hepatocitih in s tem posledično metabolno acidozo.
Diabetična ketoacidoza
Diabetična ketoacidoza nastane navadno kot posledica napak pri zdravljenju sladkorne bolezni, novoodkrite sladkorne bolezni, stresnih stanj, okužb, poškodb ... Za diabetično ketoacidozo so značilni: hiperglikemija, ketonemija in metabolna acidoza. Simptomi in znaki: zadah po acetonu, hiperventilacija, slabost, bruhanje, večkrat hude bolečine v trebuhu, hipotenzija, tahikardija, poliurija, polidipsija, hujšanje, motnje zavesti (redko).
Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom
Diabetični aketotični hiperosmolarni sindrom je stanje hude izsušenosti z hiperosmolarnostjo plazme, hudo hiperglikemijo in predledvično uremijo. Izsušenost nastane zaradi osmotske diureze, ker je v krvi prekomerna koncentracije glukoze. Ketonemija ni prisotna, ker pankreas izloča še zadosti insulina, ki v jetrih prepreči nastanek ketonskih spojin – zaradi tega ni predhodnih simptomov metabolne acidoze in ponavadi nastane kot dolgotrajen zaplet pri sladkorni bolezni tipa 2. Vzrok nastanka zapleta je zvečine nepoznana sladkorna bolezen, na katero se nacepi še dodaten zaplet: okužba, zdravljenje z diuretiki, pitje sladkanih pijač, zmanjšana sposobnost nadomeščanja tekočin (slabši občutek za žejo) in slabše delovanje ledvic. Simptomi in znaki: suhe sluznice, sfrknjen, hrapav in rjavo obložen jezik, zmanjašana napetost kože, mehka zrkla, hipotenzija, tahikardija, zožena zavest kot posledica hiperosmolarnosti, huda hiperglikemija >50 mmol/l, hipernatrijemija 150-180 mmol/l, močno zvičana kon. sečnine in kreatinina, zvišana osmolarnost.
Hipoglikemija
Hipoglikemija nastane kot zaplet terapije sladkorne bolezni. Vzroki, ki vodijo v hipoglikemično stanje so: nezadosten ali izpuščen obrok, prevelik odmerek insulina ali tablet (celo v samomorilne namene), težja telesna aktivnost, ledvično odpovedovanje, ki zmanjša izločanje sulfoniluree.
Klinična slika, ki pri tem nastane:
- pri konc. glukoze <3mmol/l se pojavijo znaki: lakota, tremor, motnje vida, potenje palpitacije, bledica,
- pri konc. glukoze <2.5 mmol/l se pojavijo znaki, ki nastanejo zaradi pomanjkanja glukoze v možganih: nezbranost in zmanjšanje intelektualnih sposobnosti, zaspanost. motnje mišljenja,zmedenost, lahko agresivnost,
- pri konc. glukoze <2mmol/l: pojav krčev, zavest vse bolj motena (nezavest pri 1 mmol/l).
Zdravljenje:
- če ni motenj zavesti: zaužitje sladkorja, sadnega soka, po potrebi čez 5-10 minut to ponovi,
- če pride do motnje zavesti: intramuskularna injekcija 1 mg glukagona ali intravenska injekcija 100 ml 50% glukoze.
Sladkorna bolezen 2006 razglašena za epidemijo
Z resolucijo so leta 2006 sladkorno bolezen oziroma diabetes razglasili za epidemijo, ki jo je treba zaustaviti. Za to boleznijo je namreč danes na svetu obolelih okoli 250 milijonov ljudi, kar predstavlja okoli šest odstotkov svetovnega odraslega prebivalstva, do leta 2025 pa naj bi to število naraslo na 380 milijonov. Svetovni dan sladkorne bolezni, 14. november, so Združeni narodi potrdili decembra 2006, ko so sprejeli tudi resolucijo o sladkorni bolezni.
Vir strokovnih informacij:
Valnea Jurečič, Sladkorna bolezen
Vilma Urbančič, Sladkorna bolezen
Martin Lasič, Akutni zapleti sladkorne bolezni